
Eno leto in 2 meseca mineva od dneva, ko sem rekla, da moram nekaj spremenit. Ne samo zaradi vizualne podobe v kateri sem se počutila zelo nesamozavestno, ampak tudi zaradi počutja.
V svojem telesu sem se počutila tuje. Težko. Oddaljeno od sebe. Po tihem sem še vedno posegala po starih vzorcih motenj hranjenja, s katerimi sem se borila zadnjih 13 let. In takrat sem si rekla, da bom poskusila znova. Ne sama. Z nekom, ki me bo znal usmerjati, me gonit, ko bom želela obupati in me spomnit, zakaj sem začela.
Preko aplikacije @zugym_app sem našla @zanhocevar_p 🙏🏼
Prvih šest mesecev je bilo brutalno težkih. Bila sem jezna na svet. Na sebe. Brez energije. Treningi so mi bili muka. Vrtelo se mi je, konstantna zadihanost, energija na ničli. Volje nisem imela. Ampak sem vseeno šla.
Z vsakim treningom me ni učil samo pravilne izvedbe vaj. Učil me je odnosa do hrane. Me motiviral. Postopoma sem začela sestavljati bolj uravnotežene obroke. Ne popolne. Boljše.
Še vedno se učim. Še vedno večino dni ni idealnih. Imam zakoreninjene vzorce in okuse iz otroštva, ki jih ne moreš preprosto izklopiti in se čez noč odločiti, da ti bodo od zdaj naprej všeč drugačni bolj “zdravi” okusi. To ne deluje tako. Še vedno skoraj vsak dan hrepenim po pohanem, kruhu, pomfriju, pici, testeninah na sto načinov… In ja, vse to si dovolim. Ampak ne v meri, v kakršni si želi moja glava. 😅
Ta fotografija ni samo vizualna sprememba.
Je dokaz, da lahko tudi po letih bojev začneš znova. Počasi. Ne popolno. Ampak vztrajno.
Hvala, Žan, za vsako besedo, potrpežljivost in znanje, ki me je pripeljalo do sem. ✨
In hvala sebi, da nisem obupala. Zdaj pa samo naprej. 💪🏽